Avtorica: Ivona Šeparović
Panelna razprava "Vključevanje v kulturo", ki je potekala v petek v KNAP-u, je ponudila dragoceno priložnost za razpravo o tem, kaj vključevanje dejansko pomeni za posameznike z različnimi invalidnostmi.
"Naša normalnost ni tako drugačna od drugih," je poudarila Mirna Brođanac (iz pesniške skupine Povezija). Brođanac je izpostavila tudi pomen razlikovanja med sočutjem in pomilovanjem. Kot avtorica je to ponazorila s svojo slikanico Lanina šola, ki prikazuje prvi šolski dan deklice iz perspektive uporabnice invalidskega vozička.
Medtem ko je ta pogled nekoliko idealističen, je Vojin Perić (iz Gledališča slepih in slabovidnih Novi život) ponudil drugačen pogled: "Vključevanje je zgolj iluzija!" Perić je navedel primere pomanjkanja samostojnosti, s katerimi se odrasli slepi srečujejo v vsakdanjem življenju, in poudaril, da je vključevanje postopen proces, ki ga mora družba počasi napredovati. "Ne vključujte invalidov iz pomilovanja, temveč z enakopravnim pristopom," je zaključil Perić.
Panel je bil organiziran v okviru projekta Slavic Soundwalking, katerega cilj je spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti, vključevanja in dostopnosti književnih vsebin prek digitalne tehnologije. Poleg Hrvaške se projekt izvaja tudi v Srbiji in Sloveniji. Matijaž Juhart (iz Zveze gluhih in naglušnih Slovenije) je med razpravo poudaril, da ni mogoče vsebine narediti dostopne vsem, saj vsak posameznik potrebuje drugačno prilagoditev. Vključevanje ima svojo ceno, je opozorila Vera Jovanović (iz Združenja tolmačev za srbski znakovni jezik), in dodala: "Ključno je, da sodelujemo in vprašamo invalide, kaj potrebujejo in kaj si želijo."
Vendar ta skupni trud trenutno manjka, zaradi česar je vključevanje še vedno nepopolno, je trdil Juhart, in obstoječo situacijo opisal kot "visoko intelektualno vključevanje, vendar pomanjkljivo čustveno in socialno vključevanje." Na primer, osebe z okvarami sluha pogosto ne morejo v celoti razumeti pogovorov z branjem z ustnic, kar jim otežuje sodelovanje v diskusijah z osebami, ki slišijo. Kljub temu je študentka Kiara Vrljić (iz Hrvaške zveze gluhih in naglušnih) delila svojo izkušnjo spletnega učenja med pandemijo COVID-19, kjer ni imela težav z dostopom do informacij za ustne izpite. Vendar je ugotovila, da je bistveno težje sodelovati na študentskih druženjih, pogosto pa se je dogodkov udeleževala s prijatelji, ki so prav tako gluhi. Ta primer potrjuje, da je "vključevanje dvosmerna ulica; vključevati mora vse in se začne z ozaveščenostjo," kot je navedla Mirna Brođanac.
"To v bistvu ni vprašanje invalidnosti. Zavedati se moramo osnovnega razumevanja raznolikosti, kar pomeni prepoznati, da smo si po značaju različni, ne glede na invalidnost ali njen manko. Povsem normalno je, da vam je ena oseba z invalidnostjo všeč, druga pa vas morda draži ali vam ne ustreza. To nima nobene zveze z invalidnostjo, temveč z značajem, in tako bi morali gledati na stvari," je poudaril Denis Marijon (iz društva SUMSI).
Udeleženci panela "Vključevanje v kulturo" so se strinjali o potrebi po kritičnem vrednotenju umetniških del, ki jih ustvarjajo invalidi, pri čemer je treba njihova dela ocenjevati na podlagi umetniške vrednosti.
Da bi bile kulturne vsebine bolj dostopne, je bistveno določiti standarde in zagotoviti doslednost, da bi invalidi lahko dostopali do kulture kadar koli, ne le nekajkrat letno. Razpravo je moderirala Ivana Rašan.